Omemba: Elizaveta Glukhova

»Med opazovanjem letenja rakete skozi modrino neba sem občutila prav tisto, kar naj bi moja umetniška projekta preprečevala – občutek osamljenosti in domotožja ... in zdi se mi, kot da je del mene, vsaj v senčni obliki, ostal v dveh malih kockah, ki letita proti robu vesolja.«

»Umetnost damo pogosto v senco. Simbolično je tako ključno, da gre na postajo kolektiven galerijski projekt, s tem se zaznamuje teritorij za kulturo. Da ne pozabimo, da je človek tudi čustveno bitje in da prek umetnosti lahko iz drugega zornega kota podoživljamo Zemljo ter s čustvenim dojemanjem približamo ljudem nove dosežke v tej tehnološki dobi.«

»Nizka zemeljska orbita na poti do lune je prvi korak k širitvi našega kulturnega dialoga v vesolje.«

»Kot tkanina, mreža življenja ... kako smo znotraj sebe povezani celično, hkrati pa kot družba, in obenem še v smislu vesolja, ki je kot tkanina, mreža življenja.«

»Če bi lahko ustvarila vonj, ki bi jih spominjal na dom, bi se lahko instantno počutili bolje in premagali občutek domotožja in izolacije.«

»To bi bile emocije. Zaznamuje nas, da imamo in posredujemo čustva, in vonjava je zame sporočilo, ki vsebuje emocije.«

»Žal pred izstrelitvijo nismo odštevali, kar naenkrat je bila raketa v zraku. Ko je poletela v vesolje, sem se še bolj zavedela, da nismo tako zelo oddaljeni od vesolja, in začutila krhkost življenja in Zemlje.«